Priznam, dolgo časa sem imela precej stereotipno predstavo o botoxu. Zdelo se mi je, da je to nekaj, kar si dajo delati le zvezdnice ali tisti, ki ne sprejemajo staranja. Nikoli nisem mislila, da bom tudi sama kdaj razmišljala o tem. A sčasoma sem začela opažati, kako utrujeno izgledam, tudi ko sem bila spočita. Najbolj me je motila izrazita guba med obrvmi. Tista, ki ti daje resen ali jezen izraz, tudi ko nisi ne eno, ne drugo.

Po dolgem razmišljanju in nekaj diskretnih vprašanjih pri prijateljicah sem ugotovila, da več žensk v mojem krogu že nekaj časa redno hodi na botox. Ena od njih mi je priporočila zdravnico, ki si res vzame čas za pogovor in nikogar ne sili v nič. Naročila sem se na posvet.

Na prvem srečanju me je zdravnica najprej vprašala, zakaj razmišljam o botoxu in kaj me moti. Bila je izjemno profesionalna in prijazna. Po posvetu sem se odločila, da poskusim. Nežno, brez pretiravanja, samo na predelu med obrvmi.

Sam postopek je trajal morda deset minut, bila je le nekaj kratkih zbodljajev, nič posebnega. Učinek pa je bil opazen po nekaj dneh. Ni šlo za to, da bi bila nenadoma videti deset let mlajša, ampak moj obraz je deloval bolj sproščeno. In kar mi je bilo najbolj všeč, še vedno sem bila jaz, le z manj napetosti v izrazu.

Zdaj botox ne vidim več kot nekaj umetnega, temveč kot možnost za subtilno osvežitev. Ne gre za to, da bi želela skriti leta, ampak da se bolje počutim, ko se pogledam v ogledalo. In mislim, da je prav to tisto, kar šteje, da se vsak odloča zase, brez sodb.

Zanimivo je, kako nekaj tako majhnega lahko vpliva na samozavest. Po botox sem začela pogosteje hoditi brez ličil, ker sem se enostavno počutila bolj urejeno. Nihče ni rekel, da opazi spremembo, a so mi večkrat povedali, da izgledam spočita. In meni je to popolnoma dovolj.…