Angleški jezik mi nikoli ni šel in tako nikoli nisem upala govoriti v angleščini, ker mi je bilo nerodno. Vedno sem mislila, da če bom kaj povedala v angleščini, se mi bodo smejali. Leta so tekla in prišla sem v penzijo. Kdo bi si mislil, da se bom začela v penziji učiti angleščino. 

Imela sem priložnost, preko ljudske univerze, da lahko hodim na ure angleščine. Ker sem seveda imela časa na pretek, sem se odločila, da bom naredila ta korak in se začela učiti angleščine. Ker je to bil začetni tečaj, nihče ni vedel prav nič. To pa se je meni dopadlo, ker tako nisem imela začetne treme. Končno sem začela govoriti angleško. Ne morem vam povedati, kako mi je odleglo, ko sem premagala to pregrado in spregovorila prve stavke v angleščini. 

Sedaj je minilo že eno leto in lahko vam povem, da nimam več treme, ko pride situacija, da moram nekaj povedati v angleščini. Seveda je k temu prispevala tudi učiteljica angleščine, ki nam je lepo povedala, da smo vsi tukaj, da se naučimo angleško in da se ne bo nihče smejal. To so bile tiste besede, ki so tudi mene opogumile. 

Danes večkrat angleško govorim z mojim 10 letnim vnukom. Tako me tudi on uči določene besede, ali pa mi pomaga pri domači nalogi. Ja, čeprav sem v penziji imam domačo nalogo, ker hodim na ure angleščine. Včasih boljše pozno, kot pa nikoli. Tako se je pri meni pokazalo pri angleščini. Jaz sem ponosna nase, da sem se opogumila in končno naučila osnove angleščine. Upam, da bom ure angleščine še nadaljevala in da bo moje znanje še boljše. …